Nekatere ljubezenske zgodbe se končajo. Druge pa se nikoli zares ne začnejo – in prav te lahko v naših mislih živijo presenetljivo dolgo. Zakaj idealiziramo zamujene ljubezenske priložnosti in kako preteklost spremeniti v nekaj koristnega za prihodnost?

Skoraj vsak pozna nekoga, ob katerem se mu občasno pojavi tisti mali:

»Kaj pa, če …?«

Kaj če bi takrat ostala skupaj?

Kaj če bi povedal, kaj čutim?

Kaj če bi se spoznala nekaj let pozneje?

Kaj če je bila prav ona tista prava?

Morda je šlo za nekdanjega partnerja. Morda za človeka, s katerim sta bila tik pred tem, da bi postala par. Morda celo za nekoga, s katerim se nikoli ni zgodilo skoraj nič – razen občutka, da bi se lahko.

In prav zadnja skupina je psihološko izjemno zanimiva.

Kot matchmakerica pri delu s samskimi vedno znova opažam, da nove ljubezni včasih ne ovira nekdanji partner. Ovira jo idealizirana zgodba, ki se nikoli ni zgodila do konca.

Zakaj nas tako privlači »tisti, ki nam je ušel«?

Izraz the one that got away opisuje osebo iz preteklosti, za katero verjamemo, da bi z njo lahko imeli nekaj posebnega, če bi bile okoliščine drugačne.

Terapevt in strokovnjak za odnose dr. Gary Brown ta pojav povezuje prav z naknadnim obžalovanjem, da osebe nismo bolje spoznali oziroma z njo razvili odnosa. Strokovnjakinja za odnose Susan Winter pa opozarja na še zanimivejši element: takšne zgodbe pogosto hranimo z »upajočo fantazijo« – prazna mesta v zgodbi zapolnimo sami in si predstavljamo, kako lepo bi se lahko razpletla.

In tukaj se začne čarovnija naših možganov.

Ali pa mala ljubezenska prevara, ki jo izvajamo sami nad sabo. 

Nedokončana ljubezen ima eno veliko prednost: nikoli ni postala vsakdanja

Predstavljajte si dve zgodbi.

V prvi ste z nekom živeli pet let.

Poznate njegove čudovite lastnosti, ampak tudi nogavice poleg koša za perilo. Poznate romantične vikende, pa tudi prepire. Veste, kako se obnaša, ko je zaljubljen – in kako, ko je utrujen, jezen ali pod stresom.

Poznate resničnega človeka.

V drugi zgodbi pa sta se srečala, med vama je preskočilo, nekaj se je začelo … in življenje je šlo drugam.

Kaj ostane?

Kemija.

Pogled.

Nekaj čudovitih večerov.

In predvsem ogromno prostora za domišljijo.

Ni bilo položnic, kompromisov, nedeljskega pospravljanja, različnih pričakovanj in vprašanja, kdo bo tretjič ta teden izpraznil pomivalni stroj.

Potencial nikoli ni moral prestati preizkusa resničnega partnerskega življenja.

Zato ga je tako enostavno idealizirati.

Morda ne pogrešate njega ali nje. Morda pogrešate sebe.

To je eden zanimivejših vidikov nostalgije.

Ko pomislite na človeka izpred petnajstih let, se ne spomnite samo njega.

Spomnite se tudi svojega takratnega življenja.

Kje ste živeli.

Kakšno glasbo ste poslušali.

Kako ste preživljali petkove večere.

Koliko načrtov ste imeli.

In predvsem – kdo ste bili vi.

Morda ste bili bolj brezskrbni, spontani ali pogumni. Morda ste imeli manj odgovornosti. Morda se vam je zdelo, da imate za ljubezen neskončno časa.

Zato je koristno razlikovati med:

»Pogrešam tega človeka.«

in

»Pogrešam občutek svojega življenja iz tistega obdobja.«

To sta lahko dve popolnoma različni stvari.

Spomin ni nepristranski sodnik naših bivših ljubezni

Psihoterapevtka dr. Sara Kuburic, znana tudi kot Millennial Therapist, opozarja, da po razhodih ljudi včasih bodisi idealiziramo bodisi jih spremenimo v negativne like. Oboje lahko poenostavi precej kompleksnejšo resničnost odnosa. Bolj koristno je sprejeti celotno sliko – dobro in slabo – ter iz nje nekaj izvedeti o sebi.

To je pomembno tudi pri iskanju novega partnerja.

Če je človek iz preteklosti v vašem spominu ostal samo kot zbirka njegovih najboljših lastnosti, ima novi človek precej težko nalogo.

Na prvi zmenek pride kot resničen človek.

Morda je nekoliko nervozen.

Morda pove kakšno neumno šalo.

Morda ni takoj popolnoma sproščen.

Morda med vama po prvih petnajstih minutah še ne igra violina.

Vaša idealizirana ljubezen izpred desetih let pa medtem v spominu nima več skoraj nobene napake.

Kako naj resničen človek tekmuje s fantazijo?

Ne more.

In niti ne bi smel.

Največja past: »Takšne kemije ne bom nikoli več doživel/a«

To je stavek, ki ga samski pogosto izrečejo.

Toda kemija ni matematična formula, ki bi se morala pri vsakem dobrem partnerju pojaviti na popolnoma enak način.

Z enim človekom je lahko odnos eksploziven.

Z drugim igriv.

S tretjim se razvije počasi, nato pa nekega dne ugotovite, da komaj čakate, da ga ponovno vidite.

Partnerska terapevtka Esther Perel lepo razlikuje med ljubeznijo in željo: ljubezen pogosto išče varnost, domačnost in občutek, da smo poznani, medtem ko željo hranijo tudi drugačnost, skrivnost in nekaj prostora med dvema človekoma.

Zato pri spoznavanju novega človeka ni vedno najbolje vprašati:

»Ali čutim isto kot takrat?«

Veliko bolj zanimivo vprašanje je:

»Kaj čutim ob tem človeku zdaj?«

Štiri vprašanja, ki si jih postavite o »tistem, ki vam je ušel«

Če se pogosto vračate k določeni osebi iz preteklosti, poskusite narediti majhen eksperiment.

Vprašajte se:

  1. Če bi tega človeka prvič srečal/a danes, bi ga še vedno izbral/a?
  2. Pogrešam njega/njo ali občutek, ki ga povezujem z njim/njo?
  3. Ali se spominjam celotne zgodbe ali predvsem njenih najlepših delov?
  4. Ali zaradi tega spomina nove ljudi primerjam z nečim, kar v resnici nikoli ni obstajalo?

Odgovori so lahko precej osvobajajoči.

Preteklosti ni treba izbrisati, da bi lahko šli naprej

Človeka, ki nam je nekoč veliko pomenil, ni treba izbrisati iz spomina.

Esther Perel pri razhodih poudarja pomen skupnosti, novih ritualov in ponovnega povezovanja z življenjem. Piše tudi o tem, da po izgubi odnosa življenje vendarle teče naprej in da sposobnost ljubiti ni omejena samo na eno življenjsko obdobje ali eno osebo.

To se mi zdi pomembno sporočilo za samske.

Spomin na lepo ljubezen ni dokaz, da je bila to vaša zadnja velika priložnost.

Je dokaz, da ste sposobni čutiti.

In če ste nekaj lepega lahko doživeli enkrat, ni nobenega razloga, da bi svoje prihodnosti zaprli pred možnostjo, da boste nekaj drugačnega – in morda še boljšega – doživeli ponovno.

Najboljši protistrup za idealizirano preteklost?
Novo življenje.

Tukaj pridemo do dela, ki ga pri svojem delu z samskimi vidim zelo konkretno.

Ko se človek po razočaranju zapre doma, se njegov svet hitro začne vrteti okoli preteklosti.

Ko pa začne ponovno živeti, se zgodi nekaj drugega.

Gre na izlet.

Sprejme povabilo prijateljev.

Odpotuje nekam, kjer še ni bil.

Prijavi se na tečaj.

Gre na spoznavni dogodek.

Sede za mizo z ljudmi, ki jih pred dvema urama še ni poznal.

Se z nekom nepričakovano zaklepeta.

Se smeji.

Morda malo flirta.

In nenadoma ugotovi:

»Aha. Še vedno se mi lahko zgodi nekaj novega.«

To je ogromno.

Ne zato, ker morate na naslednjem dogodku spoznati življenjskega partnerja.

Prav nasprotno.

Na spoznavni dogodek ne pojdite z nalogo »danes moram najti partnerja«

Če greste med samske z mislijo:

»Danes moram spoznati nekoga, ki bo boljši od mojega bivšega.«

… ste si naložili precej naporen večer. 

Poskusite drugače.

»Danes grem uživat.«

Spoznat pet novih ljudi.

Se z nekom nasmejat.

Imeti zanimiv pogovor.

Morda ugotoviti, da mi je všeč popolnoma drugačen tip človeka, kot sem mislil/a.

Morda se nič romantičnega ne zgodi – pa bom vseeno domov prišel/a dobre volje.

In morda se zgodi nekaj, česar sploh nisem pričakoval/a.

Prav zato so dogodki za samske, skupinska potovanja, izleti, druženja in e-tečaji za samske lahko veliko več kot samo način iskanja partnerja.

So način, kako ponovno razširimo svoj svet.

Kako ustvarimo nove spomine.

Kako postanemo radovedni.

In kako damo življenju več možnosti, da nas preseneti.

Kaj pa, če ste nekoč res izpustili pravo osebo?

Tudi to je mogoče.

Včasih smo bili premladi.

Včasih nismo znali komunicirati.

Včasih nismo bili pripravljeni na resen odnos.

In včasih smo preprosto naredili napačno odločitev.

Ni treba zanikati obžalovanja.

Lahko ga spremenimo v nekaj koristnega.

Naslednjič povej.

Naslednjič pokaži zanimanje.

Naslednjič ne čakaj šest mesecev, da bi nekdo telepatsko ugotovil, da ti je všeč.

Naslednjič ne zavrni povabila samo zato, ker se ti tisti večer ne ljubi iz kavča.

In ko srečaš dobrega človeka, mu daj dovolj časa, da ga zares spoznaš.

Morda je najdragocenejša lekcija »tistega, ki nam je ušel« prav to, da nas nauči bolje prepoznati človeka, ki mu naslednjič ne želimo pustiti, da odide.

Ne iščite preteklosti v novih ljudeh

Če ste samski, naj bo preteklost učiteljica – ne kriterij za sprejemni izpit vseh prihodnjih partnerjev.

Novi človek ne bo imel istega pogleda.

Ne bo govoril enako.

Ne bo ustvaril iste kemije.

In to je dobro.

Ker ne potrebujete ponovitve stare zgodbe.

Potrebujete novo.

Zato pojdite med ljudi.

Na kavo. Na izlet. Na ples. Na spoznavni dogodek. Na potovanje za samske. Na nekaj, česar še niste poskusili.

Ne z mislijo, da morate tam najti ljubezen svojega življenja.

Pojdite zato, ker je življenje zanimivejše, ko se v njem nekaj dogaja.

In potem pustite odprta vrata.

Kajti morda največja ljubezenska zgodba vašega življenja ni tista, ob kateri se že leta sprašujete:

»Kaj bi bilo, če bi bilo?«

Morda je zgodba, ki se še sploh ni začela. ❤️

Ninka Slapnik
ustanoviteljica matchmaking agencije MATCHMe.si™